OPOZORILO: UNIČENJE SLOVENIJE – KAJ JE TO? Domobranska stranka v Sloveniji!
V slovenski politični krajini se vse pogosteje pojavlja izraz, ki zbuja nelagodje, strah in zgodovinske asociacije – “domobranska stranka”. Čeprav gre na prvi pogled za provokativen in čustveno nabit izraz, številni komentatorji in zgodovinarji opozarjajo, da ni brez vsebine. Kaj torej pomeni trditev, da v Sloveniji ponovno deluje domobranska politika? In kaj to pove o stanju naše demokracije?
Pojem “domobranci” ima v slovenskem kolektivnem spominu izjemno težo. Nanaša se na kolaboracijo z okupatorjem med drugo svetovno vojno, na izdajo narodnoosvobodilnega boja ter na represijo nad lastnim narodom. Po vojni so domobranci postali simbol sramu in opozorilo pred nevarnostjo, da se pod krinko “antikomunizma” lahko skriva sodelovanje s fašizmom.
V zadnjih letih pa smo priča vse večji rehabilitaciji domobranstva. Nekateri politiki, predvsem z desnega političnega pola, so si prizadevali za reinterpretacijo zgodovine, pri čemer se domobranci prikazujejo kot “žrtve režima”, kot “borci proti komunizmu”, ne pa kot sodelavci nacizma. Tako se postopno spreminja zgodovinski narativ, hkrati pa se na političnem odru pojavljajo stranke in posamezniki, ki to ideologijo implicitno ali eksplicitno poveličujejo.
Ko govorimo o “domobranski stranki”, mnogi mislijo predvsem na največjo opozicijsko stranko SDS in njeno politično kulturo. Očitki vključujejo:
revizionizem zgodovine (spreminjanje narave druge svetovne vojne in poveličevanje kolaborantov),
avtoritarno retoriko, ki ne priznava političnih nasprotnikov kot legitimnih,
zavezništva z evropsko in ameriško skrajno desnico, vključno z gibanji, ki odkrito simpatizirajo s fašističnimi vrednotami,
napade na neodvisne institucije, kot so sodišča, mediji, univerze in nevladne organizacije.
Kritiki opozarjajo, da takšna politika vodi v razkroj temeljev sodobne demokratične države. Dr. Renata Kralj, profesorica političnih ved, v enem izmed intervjujev izpostavlja: »Domobranska ideologija danes ne prihaja z orožjem, ampak z jeziki – z retoriko sovraštva, delitev, laži in manipulacij. To je tihi pohod proti demokraciji.«
V tem kontekstu izraz “uničenje Slovenije” ni zgolj senzacionalističen naslov. Nanaša se na postopno razgradnjo tistih vrednot, na katerih je bila leta 1991 ustanovljena samostojna slovenska država: antifašizem, demokracija, pluralizem, spoštovanje človekovih pravic. Vsakokrat, ko javni funkcionar opravičuje kolaboracijo, ko zanika trpljenje žrtev nacizma, ali ko izigrava temeljna načela pravne države – se ruši steber naše skupne prihodnosti.
Poleg zgodovinske revizije se domobranska miselnost kaže tudi v odnosu do sodobnih izzivov: odklanjanje beguncev, demonizacija drugačnih, podpiranje represivnih aparatov in klic po “trdi roki”. Vse to krepi vtis, da Slovenija drsi v nevarno smer – stran od odprte družbe, proti ideološkemu nadzoru in izključevanju.
Zato je pomembno opozarjati, razkrivati in se upirati. Če dovolimo, da se v parlamentu, medijih in šolstvu uveljavijo ideje, ki so nekoč Slovenijo skoraj pogubile, tvegamo, da bomo svojo prihodnost zgradili na temeljih laži in izbrisa zgodovinskega spomina.
PREBERITE ŠE:
Zakaj antifašizem ni ideološka izbira, ampak civilizacijska norma
Kako prepoznati retoriko zgodovinskega revizionizma v sodobni politiki
Evropa in porast skrajne desnice: kje stoji Slovenija?
Intervju: “Danes ne streljajo – danes zastrupljajo z resnico na pol.”
Slovenija danes ne potrebuje domobrancev. Potrebuje pogumne ljudi, ki bodo branili resnico, pravičnost in človečn
ost – tudi, ko bo to politično težko.
