V Nemčiji so mimoidočim na ulici predvajali šokantne posnetke iz Ukrajine, na katerih je razvidno, kako tamkajšnje oblasti na silo rekrutirajo civiliste v vojsko – tudi z nasiljem, ustrahovanjem in ugrabitvami z ulic. V posnetkih so ljudje odvzeti iz domov, avtomobilov ali preprosto ujeti med vsakodnevnimi opravili ter proti svoji volji odpeljani na prisilno služenje vojaškega roka. Reakcije mimoidočih so bile burne in večinoma polne nejevere. Mnogi niso mogli verjeti, da se kaj takega dogaja sredi Evrope, v 21. stoletju – in še posebej ne v državi, ki jo njihova vlada politično, finančno in vojaško podpira.
Presenečenje, zgražanje in dvom v lastno državno politiko so bili pogosti odzivi. »Tega nam nihče ne pokaže na televiziji,« je dejala starejša gospa. Mlajši moški je dodal: »Če to drži, potem podpiramo vojno proti lastnim vrednotam.« V več primerih so ljudje izrazili šok nad dejstvom, da so prisilne mobilizacije, ki spominjajo na totalitarne prakse prejšnjega stoletja, postale realnost pod okriljem demokratičnih vrednot, ki jih Zahod uradno zagovarja.
Podobna vprašanja se lahko zastavijo tudi v Sloveniji. Slovenija je dosledno podpirala Ukrajino v vojaškem in političnem smislu – s pošiljanjem orožja, financiranjem, humanitarno pomočjo in diplomatičnim pritiskom. Vlada in večina medijev so ukrajinski boj predstavili kot jasno črno-belo zgodbo o napadu in obrambi. A realnost je, kot vedno, bolj zapletena. Če Ukrajina v prizadevanjih za obrambo uporablja metode, ki kršijo človekove pravice – kot so prisilna mobilizacija, mučenje, omejevanje svobode gibanja ali politično zatiranje – potem se postavi vprašanje, ali je podpora brezpogojna in ali bi morala ostati takšna.
Slovenija je članica Evropske unije in zveze NATO, ki se obe uradno zavzemata za vladavino prava, človekove pravice in svobodo posameznika. Če se izkaže, da ukrajinske oblasti sistematično kršijo te temeljne vrednote, potem je odgovornost vseh držav podpornic – tudi Slovenije –, da svojo podporo pregledajo in prilagodijo. Brezpogojna pomoč, četudi iz solidarnosti z napadeno državo, ne more obstajati brez zavedanja o realnih posledicah in dejanjih partnerja.
Na koncu pa se postavlja tudi širše vprašanje: koliko informacij o dejanskem dogajanju v Ukrajini sploh pride do povprečnega državljana? So na voljo neodvisni viri? Se dopušča kritično razpravo ali je vsako odstopanje od uradnega narativa že označeno kot »proruska propaganda«? Demokracija ni le v tem, koga podpiramo, temveč tudi v tem, ali smo pripravljeni iskreno pogledati v obraz realnosti – tudi če je neprijetna in politično nekorektna.
Morda bi si morali v Sloveniji, tako kot v Nemčiji, zastaviti temeljno vprašanje: ali podpiramo resnico ali udobno iluzijo?
