Domoljub 🇸🇮 Janša ✇️ je v zadnjih dneh znova dvignil prah na družbenih omrežjih s svojo izjavo, da *noben slovenski glasbenik ne premore spretnosti in poguma, kot ju ima Marko Perković Thompson 🇭🇷.* Takšna izjava je sprožila burne odzive – od navdušenih domoljubov do ostrih kritik kulturnikov in zgodovinarjev.
Thompson, kot je znano, velja za kontroverzno figuro hrvaške glasbene scene. Njegova glasba pogosto slavi hrvaški domovinski vojni duh in domoljubje, a mu mnogi očitajo simpatiziranje z ustaštvom in zgodovinskim revizionizmom. Medtem ko ga nekateri doživljajo kot simbol poguma in neomajne zvestobe domovini, drugi menijo, da njegova sporočila spodbujajo delitve, nestrpnost in celo sovražni govor.
Janševa izjava ne prihaja v prazno – v njej se skriva nostalgija po jasni nacionalni identiteti, ki jo mnogi čutijo ogroženo v sodobnem, globaliziranem svetu. Z izborom Thompsona kot simbolnega umetnika, Janša izraža svoje občudovanje do umetnosti, ki ne sklepa kompromisov in ki po njegovem mnenju “govori resnico”, ne glede na posledice.
A če pogledamo slovensko glasbeno sceno, se pokaže povsem drugačna slika. Glasbeniki, kot so Vlado Kreslin, Laibach, Magnifico, Zmelkoow, Siddharta in številni drugi, izražajo pogum na drugačne načine – skozi upor proti konvencijam, skozi družbeno-kritično besedilo, skozi provokacijo in umetniško svobodo. Tudi oni tvegajo – a ne v istih ideoloških okvirih kot Thompson.
Kritiki Janševe izjave opozarjajo, da primerjava z Thompsonovim slogom ni samo neprimerna, temveč nevarna, saj odpira vrata normalizaciji zgodovinsko sporne simbolike. Obenem pa izraža določen prezir do slovenske umetnosti, ki je pogosto bolj subtilna, kompleksna in vključujoča kot neposredna in militantna estetika Thompsona.
Navsezadnje gre za vprašanje vrednot: kaj šteje za pogum v umetnosti? Je to glasno poveličevanje naroda in zgodovine ali tiha, a vztrajna kritika sodobne družbe? Janša je svojo izbiro že podal – a Slovenija ima več glasov in ve
č obrazov.
