Romski zet Vlado je prevaral Vesno. Milanu ni uspelo? Zaprosil jo je …
Vesna je bila vselej ponos družine – lepa, umirjena in predana. Ko se je pred petimi leti poročila z Vladom, simpatičnim in očarljivim Romom iz Murske Sobote, so vsi govorili, da sta sanjski par. Njuna poroka je bila praznik ljubezni, polna romskih plesov, glasbe in solz sreče. A za bleščečo zunanjo podobo se je skrivalo nekaj temačnejšega.
Vlado je bil karizmatičen, vendar nemiren duh. Zaposlen je bil kot glasbenik in pogosto odsoten od doma. Vesna je kljub temu verjela vanj – zaupala mu je slepo, čeprav so govorice v vasici postajale vse glasnejše. “Vlado se videva z eno natakarico iz Lendave,” je slišala enkrat v trgovini. Srce ji je zastalo, a je govorice ignorirala. Ljubezen je bila zanjo sveta.
Vse se je spremenilo tistega jesenskega večera. Vesna je po naključju odprla Vladov telefon – ne zato, ker bi mu želela vohljati, ampak ker jo je prosil, naj poišče neko številko. Tam so bile sporočila – strastna, dvoumna, sličice. Dokaz večmesečne prevare.
“Zakaj, Vlado?” je vprašala v solzah. A on ni imel pravih besed. Opravičeval se je, krivil je turneje, alkohol, življenje umetnika. A za Vesno je bilo konec. Odšla je k staršem, zlomljena in osramočena.
A življenje ima nenavadne načine, kako zapira vrata in odpira nova. V tistem času se je znova pojavil Milan – Vesnin mladostni prijatelj. Nekoč je bil zaljubljen vanjo, a jo je Vlado prehitel. Ko je izvedel, da je Vesna sama, se je oglasil – najprej z nežnim sporočilom, nato z obiskom. Ničesar ni pričakoval, samo želel je biti ob njej.
Njuna prijateljska srečanja so kmalu postala nekaj več. Milan je bil nežna opora, človek brez laži. Vesna se je počasi vračala k sebi – začela se je spet smejati, barvati si lase, nositi rože v laseh. A zaupati nekomu znova – to ni bilo lahko.
Milan pa ni odnehal. Po treh mesecih skupnega druženja jo je peljal na razgledno točko nad mestom, kjer sta se nekoč kot najstnika smejala in metala kamenčke v dolino. Pokleknil je in iz žepa vzel prstan.
“Vesna, vem, da si ranjena. In vem, da si ne želiš hiteti. A tudi vem, da te ljubim že vrsto let. Ne prosim te za odgovor zdaj. Samo … da veš. Čakam.”
Vesna je stala, presenečena, zamegljenih oči. Čustva so se mešala – bolečina preteklosti, toplina sedanjosti. Milan ni bil popoln, a bil je iskren. In morda je prav to tisto, kar je potrebovala.
Minili so tedni, Vesna ni dala odgovora. Vlado je vmes poskušal znova vzpostaviti stik, a zaman. Vedela je, da se ne vrača več. Neke sobote, ko sta z Milanom pila čaj na vrtu in poslušala čričke, mu je tiho rekla: “Če me še čakaš … pristanem.”
Milan jo je le pogledal, oči so se mu orosile. Vedel je – končno je uspelo. Ne zato, ker bi jo osvojil, temveč zato, ker ji je dal čas, varnost in srce.
