Neverjetna žalostna izpoved Janeza Janše: »Sveti čas osamosvojitve je bil naš zaklad – danes ga izgubljamo«
Ljubljana, 29. junija – Na robu državnih praznovanj, ob obletnici osamosvojitve Slovenije, je predsednik SDS Janez Janša delil izjemno osebno in čustveno izpoved, ki je presenetila tudi njegove politične nasprotnike. V intervju za lokalno televizijo in kasneje v govoru ob robu slovesne maše za domovino je zlomljeno spregovoril o tem, kaj mu pomeni osamosvojitev – in kako boleče opazuje, da duh tiste enotnosti in predanosti izginja iz slovenskega javnega prostora.
»Sveti čas osamosvojitve je bil naš zaklad. Ne samo politični, ampak duhovni in človeški. Zdelo se je, da smo Slovenci takrat prvič res dihali kot eno,« je dejal Janša, ki je bil eden ključnih akterjev v času nastanka slovenske države. »Danes pa – iskreno – ga izgubljamo. Počasi, potiho, skoraj neopazno. In to me boli.«
V redko tako osebnem tonu je govoril o razočaranju nad tem, kako se slovenska politika, družba in celo mediji pogosto norčujejo iz vrednot, za katere se je nekoč boril celoten narod. »To ni več tista država, ki smo jo sanjali v letih 1990 in 1991. Postala je plen interesov, razdeljena na tabore, kjer ni več prostora za spoštovanje razlike – temveč le za kričanje in izključevanje,« je poudaril.
Ob tem se je dotaknil tudi osebne bolečine. Povedal je, da se pogosto počuti osamljenega v boju za vrednote, ki jih vidi kot temelj slovenske suverenosti: odgovornost, resnica, zvestoba, narodna zavest. »Danes, ko govorim o domoljubju, me označijo za populista ali nacionalista. A jaz ne govorim o sovraštvu – govorim o ljubezni do lastnega naroda. In to ni greh, to je dolžnost.«
Janša je povedal, da ga boli predvsem odnos mladih do preteklosti. »Kako naj razumem, da v šolah mladi vedo več o ameriških zvezdnikih kot o tistih, ki so umrli za našo svobodo? Kako naj sprejmem, da je za nekatere osamosvojitev le ‘nek zgodovinski dogodek’? To ni bila stvar politike – to je bil eksistencialni boj, ki je mnogim vzel vse.«
Njegove besede so med poslušalci vzbudile močne odzive. Nekateri so bili vidno ganjeni, drugi presenečeni nad ranljivostjo človeka, ki ga javnost pogosto dojema kot trdega in nepopustljivega politika. Janša je dejal, da ne obsoja mladih, temveč sistem, ki jim ne omogoča prave povezave s preteklostjo.
»Ne potrebujemo več ideoloških vojn. Potrebujemo mostove. Ampak mostov ni brez resnice. In resnica je, da brez tiste osamosvojitvene enotnosti danes ne bi imeli ničesar, česar smo ponosni del. Zato me boli, ko se norčujemo iz nje, ko se dela, da je bila samoumevna. Ni bila. Bila je čudež.«
Na koncu govora je Janša tiho dodal: »Zase vem, da sem naredil vse, kar sem mogel. A bojim se, da našim otrokom zapuščamo razbito podobo tega, kar smo zgradili. In to je največja bolečina.«
Ta izpoved, redka v slovenskem političnem prostoru, odpira pomembna vprašanja. Ne le o preteklosti, temveč tudi o prihodnosti – in o tem, ali lahko Slovenija znova najde pot do tiste enotnosti, ki jo je nekoč tako močno zaznamovala.
