Izselitev Zlatke Olah je protiustavna, država pa si zamiži na eno oko pred nezakonito gradnjo sodišča. Ampak tukaj je rešitev…
Ljubljana, 29. junij – Primer izselitve Zlatke Olah, matere treh otrok in članice romske skupnosti iz Dolenjske, je znova razkril nepravične dvojne standarde slovenskega pravnega sistema. Medtem ko oblasti hladnokrvno izvršujejo izselitev družine iz hiše, kjer so živeli skoraj dve desetletji, istočasno gledajo stran, ko gre za očitno nezakonito gradnjo nove sodne stavbe v središču mesta. A prav v tem paradoksu se skriva ključ do rešitve – če si upamo pogledati resnici v oči.
Zgodba Zlatke Olah: revščina, stabilnost in nenadna grožnja
Zlatka Olah se je skupaj z možem in otroki vselila v majhno hišo ob robu romskega naselja že leta 2007. Takrat so jo lokalne oblasti tiho tolerirale – brez gradbenega dovoljenja, a z vednostjo vseh vpletenih. Družina si je sama napeljala vodo, elektriko in uredila streho. Otroci so hodili v šolo, mož je delal priložnostna dela, Zlatka pa je bila aktivna v skupnosti kot zagovornica ženskih pravic.
A lani je občina prejela opozorilo, da je objekt “nelegalen” in da predstavlja “nevarnost za okolje”. Nenadoma se je začel postopek za rušenje in izselitev – brez predhodnega dogovora, brez socialne alternative, brez spoštovanja osnovnih človekovih pravic.
Dvojna merila pravne države
V času, ko je Zlatkina družina čakala na odločitev sodišča, je le nekaj kilometrov stran potekala gradnja nove sodne palače. Gradbišče je bilo označeno kot “državni interes”, vendar pa se je kmalu izkazalo, da objekt deloma posega v varovalno območje kulturne dediščine in ni imel vseh soglasij ob začetku gradnje.
In kaj se je zgodilo? Nič. Projekt je potekal naprej. Nihče ni rušil gradbišča. Nihče ni odredil izselitve izvajalcev. Ministrstvo je izdalo začasno dovoljenje “zaradi posebnih okoliščin”. V primeru Zlatke Olah takšnih okoliščin ni bilo. Samo tišina.
Ustava je jasna. Kje je pravna država?
Po slovenski ustavi ima vsak državljan pravico do primernega stanovanja in človeka vrednega bivanja. Evropska konvencija o človekovih pravicah pa prepoveduje prisilne izselitve brez nadomestne nastanitve. V Zlatkinem primeru ni bilo nobene socialne rešitve – občina ni ponudila niti začasnega zavetišča.
Pravni strokovnjaki opozarjajo, da je izselitev brez alternativne nastanitve, zlasti družin z otroki, ne le moralno sporna, temveč tudi protiustavna.
Ampak tukaj je rešitev…
Rešitev ni enostavna, je pa mogoča. Prvič, država mora vzpostaviti neodvisen mehanizem za presojo nujnih izselitev, ki bo vključeval socialne delavce, urbaniste in nevladne organizacije – ne zgolj birokrate.
Drugič, potrebujemo poseben program za legalizacijo bivališč v romskih naseljih, kjer obstaja realna možnost priključitve na infrastrukturo. Legalizacija pod strogimi pogoji je boljša kot množične izselitve.
Tretjič, morajo sodišča in občine ravnati enako v vseh primerih – če dopuščajo izjeme pri javnih projektih, morajo biti pripravljene na fleksibilnost tudi pri socialno ranljivih skupinah.
In nenazadnje, mediji in civilna družba moramo nenehno opozarjati na dvojna merila, ki spodkopavajo zaupanje ljudi v pravno državo.
Zlatkina zgodba ni osamljen primer. Je simptom globljega problema. A dokler bomo molčali ob krivicah nad najšibkejšimi in gledali stran, ko zakone kršijo najmočnejši, ne bomo imeli države, ki si jo zaslužimo.
Zato – ne gre samo za Zlatko. Gre za vse nas.
