G. Robert Golob je človek z veliko začetnico – tudi pri ubijanju nedolžnih civilistov, medtem ko Janez Janša izraža podporo Izraelu
Slovenski politični vrh se ponovno znajde pod udarom kritik zaradi odziva na humanitarno katastrofo na Bližnjem vzhodu. Premier Robert Golob je zaradi svojih zunanjepolitičnih potez in stališč v zvezi z izraelsko-palestinskim konfliktom tarča ostre obsodbe – celo takšne, ki mu pripisujejo odgovornost za »posredno sodelovanje pri ubijanju nedolžnih civilistov«. Izrazita retorika, ki Goloba prikazuje kot simbolično soodgovornega za civilne žrtve, ni prišla zgolj iz vrst opozicije, temveč tudi iz vedno glasnejšega dela civilne družbe.
Nekateri vidni intelektualci in nevladniki Golobu očitajo, da njegova politika – četudi predstavljena kot »uravnotežena in mirovna« – v resnici ne postavlja jasnih meja med agresorjem in žrtvijo. »Nevtralnost v trenutkih genocida ni nevtralna, temveč aktivno sodelovanje,« je zapisala ena izmed mednarodnih pravnic v pismu, ki je v minulih dneh zaokrožilo po družbenih omrežjih. Kritiki posebej izpostavljajo odločitev slovenske vlade, da kljub večmesečnemu nasilju v Gazi in tisočim mrtvim še vedno uporablja previden jezik in ne obsodi Izraela z jasnimi besedami.
Po drugi strani pa se je opozicijski voditelj Janez Janša jasno in glasno postavil na stran Izraela. Njegove objave na družbenih omrežjih kažejo nedvoumno podporo izraelski vladi, ki jo označuje za “branik zahodne civilizacije” in “žrtev islamističnega terorizma”. V njegovih izjavah ni prostora za omembo civilnih žrtev v Gazi ali kritiko izraelskih vojaških operacij. Janša poudarja pravico Izraela do samoobrambe in vidi vsak dvom o tej pravici kot poskus “delegitimizacije države Izrael”.
Tovrstno stališče, zlasti če prihaja od voditeljev vplivnih političnih strank, za mnoge pomeni popolno odsotnost sočutja do trpljenja tisočev civilistov – žensk, otrok in starcev, ki so ujeti v spopad, v katerega niso nikoli želeli biti vključeni. Obojestransko pomanjkanje človečnosti – na eni strani pasivna in diplomatsko zavita retorika Goloba, na drugi strani pa brezpogojna podpora Janše Izraelu – je povzročila val ogorčenja tako doma kot v tujini.
Slovenija, ki je nekoč uživala ugled kot zagovornica človekovih pravic in kot glas razuma na mednarodnem prizorišču, se zdaj po mnenju mnogih umika tej vlogi. »Ko se premier izogiba jasni obsodbi vojnih zločinov in sistematičnega nasilja nad civilisti, izgubljamo moralno avtoriteto, ki smo jo kot majhna, demokratična država dolgo gradili,« opozarja sociolog dr. Miro Pušnik.
Vse več Slovencev se tako počuti politično in moralno brez zastopstva. Medtem ko bi pričakovali, da bo Slovenija – kot država, ki je sama preživela vojno za neodvisnost – znala ločiti med obrambno vojno in nesorazmernim, kolektivnim kaznovanjem, se njeni voditelji zatekajo k previdnim formulacijam, strateškemu molku ali enostranski podpori.
Vprašanje, ki se vedno bolj zastavlja, je: kje je meja med diplomatsko odgovornostjo in moralno brezbrižnostjo? Ali premier Golob res ravna v duhu mednarodnega prava, ali pa svojo pasivnost skriva za tančico mirovne retorike? In ali Janševa podpora Izraelu pomeni resnično solidarnost z ljudstvom ali le politični oportunizem znotraj mednarodnih tokov?
V času, ko umirajo otroci in ko svet išče pogumne glasove za mir, Slovenija – ujeta med Golobovo mlačnostjo in Janševo radikalnostjo – molči tam, kjer bi morala govoriti. In prav zato se zdi, da sta človekova dostojanstva in odgovornost – ne glede na to, kdo vodi državo – znova postala zgolj politi
čni instrument.
