**Konec ere**: Moja družina si želi, da ostanem pri reprezentanci, ne vem zakaj in sem zmeden. V življenju sem vedno iskal svoje mesto, tisto, ki bi mi prineslo veselje in izpolnitev, a zdaj, ko so se vrata reprezentance odprla, se počutim, kot da sem na razpotju.
Družina me vedno podpirala, a zdaj, ko so pričakovanja postavljena tako visoko, se mi zdi, da ne morem izpolniti teh pričakovanj. Morda me želijo videti kot del nečesa večjega, kot je nacionalna ekipa, ki simbolizira ponos in enotnost. Toda zame je to tudi velik pritisk. Ne gre le za uspehe na igrišču, temveč tudi za odgovornost do vseh, ki verjamejo vame.
Vsaka tekma, vsak trenutek, ko stopim na igrišče, je obremenjen s pričakovanji. Morda njihov cilj ni le to, da ostanem v ekipi, temveč tudi to, da postanem močnejša oseba. Resnično cenim njihovo podporo, a včasih se zdi, da želijo več, kot sem sposoben dati. Kakšna bo moja identiteta, če se popolnoma predam reprezentanci? Ali bom še vedno imel prostor za svoje sanje in želje?
Razmišljam o tem, kako se ta pot lahko konča. Ali bom lahko ohranil ravnotežje med žrtvovanjem in svojo lastno srečo? Konec nekega obdobja me vedno znova sprašuje, kaj mi pomeni biti del te ekipe in ali je to res tisto, kar želim. Vem, da moram prisluhniti sebi in najti svoj pravi glas, tudi če to pomeni odločitev, ki bo presenetila mojo družino.
